Opis
Recenziji:
Modrina in modrost sveta – MILAN DEKLEVA
Modrina je barva nebesnih daljav, a tudi vodnih globin. Na nebu in v morju živijo pravljice in
legende, ki predstavljajo obzorje človekove zavesti. Onstran te meje nas čaka nezavedno,
naša skupna skrivnost.
Slikanica Kalaru je posvečena razumevanju. Čarobnost barv in poetičnih besed opozarja, da
nas – dokler se pretakamo iz ene modrine v drugo – druži točno tisto, česar ne razumemo.
Tisto, v kar se dvigamo in potapljamo in je v isti sapi lepota in strah.
Površino našega sveta kmalu spoznamo: stkana je iz svetlob, senc, mehkih dotikov in ostrih
krikov. Na površini sveta ni nič takšnega, kar bi med nas sejalo razdor, so samo prijetni in
neprijetni doživljaji. Površina sveta je razumljiva, lepa in nevarna, z njo se soočamo dan za
dnem, vsak zase. Težava je v tem, da si hočemo prilastiti,
si udomačiti spoznanja drugih. Na takšen način izbrišemo drugačnost, ki barva in bogati
svet. Pozabljamo na edino spoznanje: da ne poznamo resnice drugih. Naša resnica postane
resnica vseh.
Če je naša resnica tudi resnica vsega in vseh, se ne moremo vzpeti v nebo in potopiti v
globino morja. Samo tavamo po površini sveta, nezadovoljno kopičimo in odmetavamo
dolgočasje znanega. Pozabljamo na tisto, česar ne razumemo in je na smrt vznemirljivo.
Pravljična Kalaru nam prišepetava, naj ne pozabimo na skrivnost, s katero lahko objamemo
svet in bi morala biti naša modrost.
S pripovedko proti strahu – BLAŽ LUKAN
V osnovni šoli sem imel sošolko, ki je za vsako malenkost jokala, tudi če si jo samo
nepričakovano pogledal, so se ji ulile solze. Na srečo njene solze niso potopile sveta, čeprav
je bilo okrog nje veliko kričačev. Nihče ji sicer ni hotel nič zares žalega, a vseeno je bila
predmet neprestanega posmeha.
Tudi Kalaru joče, kdo ve, zakaj, na videz brez razloga … A vedno obstaja razlog, in da ga
prepoznamo, je potreben trud. Kričači so tako v resničnem življenju kot v pripovedki tisti, ki
jim je naloženo oboje: najprej skorajda povzročijo vesoljni potop (no, svet bi v resnici
potopile Kalarujine solze, a ona tako neutolažljivo joče zaradi njihovega kričanja) in nato
lahko potop preprečijo. Zato pa morajo – trudoma – premagati strah, in ravno strah je tisto,
kar mora premagati tudi Kalaru!
Premagati strah – in vzljubiti še koga razen samega sebe …
Strah je hud razlog za marsikaj, kar je v svetu narobe. Eden od načinov za premagovanje
strahov so tudi pravljice in pripovedke. Jelena in Tina se tega zavedata, zato sta ubesedili
Kalarujin strah, ki je morda celo njun lasten, a zanj našli tudi rešitev. Kričače v sebi sta
prisilili, da so legli med strani njune slikanice kot v mehko posteljo, v kateri se počutijo
domače in kjer razlog za kričanje postopoma izgine. Njuna pripoved je nežna, slika pastelna,
na prvi pogled nedoločna, zgolj kot piš ali valovanje morja in zraka, a če jo bolje pogledaš –
in natančneje prebereš – najdeš v njej prepoznavne, domače oblike, kretnje, obraze. Njun
svet ni brez nevarnosti, teme, a ga z občutljivo pripovedjo in risbo vselej znova naredita
bralcu prijaznega.
Če bi tista moja sošolka prebrala Kalarujino zgodbo, bi se morda prej znebila strahu – in
močno upam, da se ga je tudi res znebila … Vsi drugi pa naj to store čim prej: Tina in Jelena
bosta pri tem njihovi zanesljivi vodnici!
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.